Sign up with your email address to be the first to know about new products, VIP offers, blog features & more.

Otrokovo pismo: “Mama, včasih ne znam drugače.”

Draga mama,

to sem jaz, tvoj otrok. Se sploh zavedaš kako zelo rad te imam? Verjamem ti, potrebujem te, osrečuješ me, ker s teboj se počutim varnega. Ti in tata sta ves moj svet. In zato si želim, da bi tudi jaz osrečeval vaju. Ne bi se smela jeziti name. Ampak včasih preprosto ne vem, kaj naj naredim. Prosim razumi to.

Zjutraj sem se prebudil, ko je bilo še temno. Hitro sem stekel k vama v posteljo. Ko sem splezal k tebi si me vprašala: »Kaj spet počneš tukaj?« To me je zelo potrlo. » Mama, grde sanje sem imel…«

Kasneje sem se hotel sam obleči. Ker me hlače niso ubogale, si mi jih vzela: »Daj sem, nimava ves dan časa!« Ponovno sem bil žalosten. Res je, da mi ne gre tako hitro kot tebi, ampak znam pa. In ne razumem zakaj si vedno tako huda.

Po zajtrku sva se odpravila v vrtec. V avtu sem si želel zapeti pas, a si me ponovno ustavila: »Daj, bom jaz zapela. Nimamo sedaj časa, da bi se sam zapenjal, saj to traja pol ure!«

To me je razočaralo. Ali res ničesar ne naredim dovolj dobro in dovolj hitro zate?

V vrtcu sem se zatekel v svoj najljubši kotiček. Z mojo najljubšo igračo se je sicer igrala Maja, a sem ji jo posodil, saj je moja najboljša prijateljica. Takoj, ko sem vzel igračo nazaj, je prišla vzgojiteljica, mi igračo vzela in rekla: »Ne moreš kar vzeti igrače Maji, saj veš, da si igrače delimo!« Razumel sem, da sem naredil nekaj narobe. Ampak res nisem vedel kaj, saj sem le vzel svojo najljubšo igračo. Bil sem osupel in zmeden. Nisem vedel kaj bi. Zajokal sem.

Vse, kar sem si v tistem trenutku želel, je bil objem. Ker tebe ni v vrtcu, sem šel do vzgojiteljice, ampak ona je zgolj dejala: »Nehaj jokati, saj ni bilo nič takšnega. Za to se pa res ne splača jokati. Igraj se raje s čim drugim!« Imel sem res čuden občutek v trebuščku, ampak sem ubogal.

Po kosilu smo morali igralnico pripraviti za spanje. Tako zelo sem hotel pomagati pri pripravljanju ležalnikov, ampak preprosto nisem vedel kam kaj paše, zato sem, da ne bi storil česa narobe, odšel v svoj najljubši kotiček. »Dajmo, pomagaj ostalim!« sem zaslišal ukaz vzgojiteljice.

Presrečen sem bil, ko si me prišla iskat v vrtec, mama! Preživljanje časa s teboj je res nekaj najlepšega. Ker je deževalo, sva odšla domov, pomalicala in skupaj prebrala kar dve pravljici. To je moj najljubši čas! Kasneje si imela delo na računalniku, zato sem sestavil prečudovito raketo iz Lego kock, na katero sem bil resnično ponosen, zato sem ti jo želel pokazati.

“Mama, mama, poglej!”
“Mišek, takoj bom pogledala. Samo še to na hitro dokončam. Razumi, prosim, tudi mama ima delo.”

Škoda. Želel sem si, da bi zgolj za trenutek pogledala mojo popolno raketo. Želel sem si, da bi bila tudi ti ponosna name, kakor sem bil sam nase. Da bi jo le na hitro pogledala, potem pa te ne bi več motil in bi se sam igral naprej. Zaradi tega sem bil tako razočaran in jezen, da sem raketo vrgel na tla in zajokal.

Želel sem se znebiti tega neumnega občutka, ampak nisem zmogel in nisem znal.

Pri večerji sem si želel sam pripraviti sok in namazati marmelado na kruh. To namreč znam, saj sem že velik fant. »Pusti, daj, bom jaz, saj vedno narediš packarijo.« si rekla in to naredila namesto mene. S svojim slastnim kruhkom v rokah sem ti bil pripravljen povedati vse o svojem dnevu. Kako sem ga preživel, s kom sem se igral in kaj vse smo počeli v vrtcu, ti pa si mi neprestano  tiščala pod nos svoj kos kruha z medom: »Samo poskusi, no, res je dobro!« Na neki točki mi je prekipelo, vrgel sem svoj kos kruha na mizo, zakričal in stekel v sobo, kjer sem s svojo najbljubšo igračo v objemu, le jokal. Počutil sem se tako jezno in nemočno. Sama dobro veš, da ne maram meda, vsakič znova ti to povem, zato ne razumem zakaj me siliš. S tem sem razjezil tudi tebe, zato si prišla v sobo in kričala name: »Kako se obnašaš?! A tako delamo s hrano?! Veš koliko ljudi nima dovolj hrane, ti pa jo mečeš?!«

Jokal sem in jokal. Bilo mi je res hudo. Vse, kar sem si v tistem trenutku želel je bilo, da bi me stisnila v naročje in mi rekla: »Mišek moj, ne joči, vse bo še v redu.«. Ti pa si še naprej kričala. Bila si tako jezna, jaz pa sem se počutil tako negotovo in prestrašeno, da sem jokal še močneje .

Mama, nekaj ti moram povedati. Prosim, poslušaj me.

Star sem tri leta. Včasih se počutim še zelo majhen, včasih pa se sam sebi zdim že zelo velik fant. Rad bi preizkusil vse. Tako sem srečen, ko mi uspe kaj novega in tako jezen, ko mi kaj spodleti, a prevečkrat mi ne pustita niti poskusiti. Ker ne opravim dovolj dobro ali dovolj hitro. Od mene pričakuješ, da bom vedno nekaj povedal pravilno, hkrati pa moram biti tiho, ko ti tako hočeš. Resnično si želim, da bi bila vedno ponosna name, a je še toliko stvari, ki jih ne znam. Mogoče bi se stvari hitreje naučil, če bi večkrat poskusil. Star sem tri leta in tako zelo rad te imam. Ne maram te jeziti – tega nisem nikoli maral, ker te imam preveč rad. Odkrivam svet in prvič doživljam vse te občutke.  Vesel sem, ko me objameš in mi rečeš “Rada te imam”. Ampak prosim, razumi me. Pogosto sem razočaran, jezen, preobremenjen, nemočen in močno zmeden. Zato potrebujem objem. Potrebujem mamo. Prosim, prosim mamica moja, le objemi me in vse bo spet dobro!

Ker si že tukaj, preberi tudi tole
1 Response

What do you think?

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja