Xenijci – analogno digitalna generacija + kviz

Cinična kakor Generacija X, optimistična pa kakor Milenijci. Analogna, a tudi močno digitalna. Zadnja generacija, ki je sporočila pisala »na roke«, a tudi tista, ki je prva izkusila internetne zmenkarije in odvisnost od tehnologije. Ta mikro generacija nas, rojenih med leti 1977 in 1983, ima ime. Xenijci.

Analogno otroštvo

Xenijci smo tista mikro generacija flanelastih srajčnikov, grunge poslušajočih najstnikov in cepljenih otrok, ki je prišla po pregovorno cinični in nezadovoljni Generaciji X. Smo še zadnja generacija, ki je otroštvo preživela skoraj povsem analogno. Razen z nekaj (pogosto podedovanimi) igračami, smo socializacijo krepili izključno z igro na ulici. Med dvema ognjema, gumitvist, skrivalnice ter črni mož so bile zgolj nekatere igre s katerimi smo si krajšali dneve. In žoga. Tisti, ki je s seboj prinesel žogo je bil glavni in postavljal vsa pravila. Ko se je odločil, da je igre konec in šel domov, smo šli vsi. Ali pa javna razvestljava. Ko se je prižgala, je bil znak, da bo treba počasi domov.

Starši niso komplicirali ali nas preverjali, puščali so nam svobodo. »Mama, grem k sošolki« je zadostovalo za obisk prijateljice na drugem koncu mesta. Tako enostavno je bilo. Le izneveriti se nisi smel in se moral nazaj doma prikazati ob zapovedani uri, sicer prijateljice na drugem koncu mesta nisi videl še lep čas.

Imeli pa smo tudi privilegij televizije. Takšne s šestimi programskimi mesti in brez daljinca. Daljinec si bil sam, ko ti je foter naročil »daj, premakni na prvega« . In petki…petki so bili posebni. Ob petkih je družina zedinjeno zavzela pozicijo na kavču in nestrpno čakala, da ura odbije 20:00. Bil je čas za showtime. Bil je čas za Stojana Auerja in oddajo »Poglej in zadeni«, v kateri so veselo podarjali nove avtomobile in gostili takrat največje svetovne glasbene zvezde. Caught in the act, DJ Bobo, Backstreet boys, N’Sync z Justin Timberlake-om ter Kelly Family, menda pa je zgolj splet neugodnih naključij botroval, da bi Auerju uspelo na oder pripeljati tudi samega Michael Jacksona. 

Komunikacija je potekala ustno. In če smo se zmenili za kraj in čas srečanja, je držalo kot pribito. Uporaba domačega stacionarnega telefona je bila rezervirana zgolj za nujne primere in za klicanje oddaljene žlahte. A pogovori s slednjo so bili vedno kratki, saj so bili “impulzi” v drugo regijsko območje dragi.
Posebej neprijetno obdobje telefonske komunikacije pa je bilo v najstniških letih, ko si želel malce poklepetati s svojo simpatijo. Takrat so snubci morali najprej skozi prvo, največjo in najbolj grozno oviro – njene starše, ki so se praviloma zmeraj prvi oglasili na telefon. Če je bil dan dober, mu je uspelo čeznjo, sicer pa je bil odslovljen z direktnim “Ne!”. 

Imeli smo pa svoj Facebook. Analogni, pa vendar. Pisali smo po zidovih, med poukom si neposredno sporočali s podajanjem listkov, doma pa blogali z izlivanjem čustev v dnevnik.

Najstnikom je glasba izredno pomembna in tudi nam je bila. V lastnih spalnicah, kjer so nas iz plakatov revije “Bravo” gledali naši glasbeni in filmski idoli, smo poslušali radijske postaje in si priljubljene pesmi snemali na kasete. Pri tem pa potihem prosili, da bi pesem lahko posneli v celoti, brez, da bi se radijski spiker med pesmijo oglasil in povedal kakšno neumnost. Posnete kasete z glasbo smo si med seboj posojali in presnemavali, neredko pa je bil takšen mix tape darilo simpatiji.

 

 

Digitalno odraščanje

Xenijci smo odraščali v edinstvenem času. Če smo otroštvo preživeli analogno, pa smo v adolescenci že bili v samem središču tehnološkega viharja. Iz šestprogramskega TV sprejemnika smo prešli na novejšega z daljincem, počasi pa so se, zaradi kabelske televizije, na domačih zaslonih začeli pojavljati tudi tuji TV programi. Videvati se je pričelo neke čudne škatle imenovane videorekorderji, z njimi pa so, kot gobe po dežju, rastle videoteke. Kasete so počasi puščale prostor čudežnim ploščam imenovanim CD, katere so zmogle predvajati “kristalno čist zvok”, mit pa pravi, da so nas zmogle ubraniti tudi pred policijskimi radarji.

Internet

Če je bila kakršna koli igra, razen kart, “Človek ne jezi se” in “Monopoly” pred tem redkost, sta konec ’80 in začetek ’90 let v slovenske domove prinesla še eno tehnološko čudo: igralne konzole in osebne računalnike, nekaj let za tem pa še izum. ki je obrnil svet na glavo: internet. Slovenci smo bili zelo dovzetni do sprejemanja vseh teh novih čudes. Zagotovo pa je vpliv na to imel tudi eden od slovenskih internetnih pionirjev in tehnološki frik, Jonas Žnidaršič, ki nam je v oddaji Videošpon navdušeno kazal kaj je in kako se uporablja internet.

Pubertetniki smo internet dobesedno zagrabili za roge in vsrkavali vse servise, ki so se začeli pojavljati na njem.

Če si bil del te srenje, si zelo verjetno:

• imel (in ga morda še zmeraj imaš) e-mail pri Hotmail-u ali Yahoo-ju. Slednji se mi je ravno pred nedavnim zahvalil za 20 letno zvestobo 🙂 . In, čeprav si imel e-mail naslov, ni bilo nobenega, s katerim bi si maile dejansko tudi pošiljal
  
• ob 19:00, hkrati z ostalo slovensko populacijo, skušal “dobiti linijo” za dostop do interneta, kar ti je pogosto uspelo šele po kakšnih 30 minutah ali več
  
• si se neprestano prepiral s starši zaradi visoke položnice za telefon, ki je bila posledica uporabe interneta
  
• prve spletne zmenkarije doživel preko IRC-a
  
• tega zvoka ne boš pozabil niti, ko te enkrat na tem svetu več ne bo:

Xenijci smo zagotovo edinstvena generacija, saj smo vse tehnološke novosti sprejeli odprtih rok in tudi današnjim smo več kot kos. Tehnologijo uporabljamo kot orodje in ne kot predmet preživetja. Socialna omrežja vestno uporabljamo, kakor bi se z njimi rodili, a kljub temu se znamo od njih tudi odtrgati.

Na koncu pa bi še rekla…hvala bogu so vse naše storjene mladostniške neumnosti redko zabeležene in niso na voljo na YouTube v HD ločljivosti. 😉

V nadaljevanju pa reši kviz in ugotovi, če si pravi pripadnik generacije Xenijcev!

► REŠI KVIZ ◄

instagraminternetmladostobrekovanjestarševstvo