Pred kratkim smo v družini imeli “ločen vikend”. Med tem, ko se je možek šel zdivjati na desetletja pričakovani kocert Guns N’ Roses, sem sama spokala mulca in se odpravila raziskovati Gorenjski konec naše državice. Ob že precej naporni obalni vročini je gorenjska hladovina prijala kot malokatera stvar. Dolgi rokavi in gorski zrak je točno tisto, kar smo potrebovali!
Kranjsko Goro sem nazadnje obiskala pred leti, ko sva z mojim še brezskrbno tavala okoli. Rekla bi, da je to bilo skoraj pred desetletjem. Želja po ponovnem obisku je sicer bila močna, a sedaj, s škratoma in njunimi urniki, bi bil tak enodnevni izlet prenaporen. Odločitev najeti apartma in preživeti celotni vikend sama s škratoma je bila zares odlična ideja!
Jezero Jasna
V Kranjsko Goro smo prispeli na petek, v popoldanski urah in naš prvi postanek je bilo Jezero Jasna, katero se nahaja pred začetkom prvih zavojev ceste na Vršič. Jezero Jasna, pravzaprav, sestavljata dve umetni jezeri, ki sta nastali na sotočju Velike in Male Pišnice. Okolica je čudovito urejena, z mostovi, pomoli in skakalnim stolpom, prav tako tudi dostop do vode in celota tako kar kliče po tem, da bi skočila v kristalno čisto vodo. A temperetarure le-te še niso bile ravno po mojem okusu. 🙂
V bližini je tudi bar, kjer smo si, ob najbolj čudovitem razgledu na Razor in Prisank, privoščili kavico, sok in sladoled. V kratkem pa bojda nameravajo postaviti tudi otroško igrišče, kar bo za obiskovalce še dodaten magnet.
Planica
Planica. Slovenski ponos, kjer neustrašna brata Prevc, Tepeš in ostali Orli podirajo svetovne rekorde. Ko si v Kranjski Gori si, seveda, ne moreš ne ogledati čudo pod Poncami. Kakor, da bi izpustili Taj Mahal na obisku Indije. Slovenski sveti kraj, pač.
Planico smo obiskali naslednji dan, v soboto zjutrah. Povzpeli smo se na vrh Velikanke in povem vam, pogled na doskočišče mi ni vzbujal nobenega lagodja. Res nepozaben razgled! Fanta sta nato celo uro opazovala skakalni trening na eni od manjših skakalnic in suvereno zatrdila, da naslednje leto začneta s skoki tudi sama. Nisem jima povedala, da na Obali nimamo skakalnic in da namesto treningov smučarskih skokov, ju čaka tečaj plavanja. 🙂
Sama pa sem bila še najbolj navdušena nad zip line-om iz vrha Velikanke, a sem tokrat bila za to izkušnjo prikrajšana, z obljubo, da mi naslednjič resnično ne uide!
Skakalnice v Planici
Skakalnice v Planici
Nasvet: Parkirišče pred nordijskim centrom je plačljivo (2 evra), a če pridete dovolj zgodaj, ko redarja še ni, boste prihranili za sladoled. #gorenjskoškrta 🙂
Po obisku Planice je sledil še skok čez mejo do bližnjega Trbiža, kjer smo iz prišparane parkirnine spili kavico, pojedli sladoled in si privoščili pokušino pršuta in oliv. Na žalost na je čas že nekoliko priganjal in tako smo si ogled Belopeških jezer morali pustiti za prihodnjič.
S sedežnico na Vitranc in sankanje z “besno Pehto”
Popoldan smo si privoščili enkratno doživetje, ki je v Kranjski Gori možno le v poletnih mesecih. S štirisedežnico smo se povzpeli na Vitranc, dol pa spustili s sankami Besna Pehta. Cena spusta, z otrokom do 6 let, znaša 10 evrov, steza pa je dolga kar 1,5 km. Sankanje po zelenih strminah je res povsem novo in adrenalinsko doživetje, saj sani lahko dosežejo hitrost kar do 40 km/h.
Gozd Martuljek
Dan smo zaključili v gozdu Martuljek, kjer je v kampu Špik super otroško igriške, oz. kar mini adrenalinski park. Obisk z otroki je obvezen, saj bodo uživali kakor že dolgo ne. Mi smo ga, v treh dneh, obiskali kar 2x, a če vprašate tamala dva, bi lahko celotni vikend preživeli kar tam! 😉
Kekčeva dežela
Nedelja je bila namenjena Kekčevi deželi, poglavitnem razlogu, da smo prišli v Kranjsko Goro. Fanta sta si pozimi sposodila knjigo Kekca, ki ju je tako navdušila, da smo navihančka morali kar obiskati. V res najlepšem objemu mogočnih očakov se skriva dežela, kjer živijo Kekec, Pehta, Bedanec, Brincelj, Mojca in Rožle.
Pot v Kekčevo deželo se začne s skokom na Bedanc-bus, ki na poti proti Vršiču zavije proti Kekčevi deželi. Vsi potniki avtobusa si morajo zatisniti oči, da pot ostane skrita, saj “Bedanec ne ve, kako bi prišel do Kranjske Gore”.
Kmalu po prihodu v Kekčevo deželo smo zaslišali Mojčine krike, katero je Bedanc v svoji koči zaprl v kletko, da mu kuha, pospravljala in grize nohte na nogah. Seveda smo pogumno rešili Mojco in jo odpeljali z nami. Med potjo smo še malce ponagajali Bedancu in se nato odpravili še do Brinceljnove koče, nad katero so bili mulčki izredno navdušeni, saj ima čisto pravi dvižni most in tobogan! Ampak zlomka, tam smo srečali tudi Bedanca, ki je res strašen mož! Po pregovarjanju smo uvideli, da z njim ni dobro češenj zobati in, ker mu Mojce nismo želeli vrniti, nas je bradač napadel. Ampak, ker vsak pravi Kekec ve kako pregnati Bedanca, smo ga kar za tri dni, z oponašanjem skovika sove, pregnali na goro Špik. Mislim, da se mu še sedaj tresejo hlače!
Ko smo imeli varno pot, smo nadaljevali proti Kekčevi koči in na poti srečali tudi samega Kekca. Ta nam je pokazal najkrajšo pot skozi svoj rov, katerega straži sova in ga Bedanec ne pozna. V objemu prečudovitih gora’ nas je Kekec povabil v svoj dom in otrokom izdal skrivnost, nato pa nas popeljal še do tete Pehte, ki nam je postregla z odlično malico in zeliščnim čajem. Otroci so bili nadvse navdušeni nad Pehtinim toboganom in kozami!
Kekčeva dežela je res enkratno doživetje za otroke in jo vsakemu toplo priporočam! Od našega obiska je minilo že 14 dni, a otroka še zmeraj, vsak dan, z navdušenjem govorita o izkušnji!
Nasvet: Kekčevo deželo je potrebno predhodno rezervirati v turistični agenciji Julijana v centru Kranjske Gore. Pot po Kekčevi deželi traja približno 2 uri.
Z obiskom Kekečeve dežele smo naš obisk Kranjske Gore tudi zaključili s prijetnimi vtisi in odločeni, da se še vrnemo. Prihodnjič si bomo nedvomno ogledali še Martuljške slapove, Belopeška jezera, dolino Vrat, Tamar, Škratovo deželo, Zelence in še kaj. Tako da, Kranjska Gora, na svidenje kmalu!
Za zagotovitev čim boljše uporabniške izkušnje, spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem se strinjate z njihovo uporabo.
Kaj si misliš o tem?