Trojčice

Kdaj sem prvič slišala za trojčke?

Na svojem prvem ginekološkem pregledu po pozitivnem testu nosečnosti… To je pač šok, na katerega ne moreš biti pripravljen. Ležala sem na tisti postelji in strmela v zaslon ultrazvočne naprave. Iz tistih sivih lis meni tako ali tako ni bilo nič jasno. Bila sem presrečna že, ko je ginekologinja našla utrip in potrdila rezultat testa. Potem pa je »…še malo pogledala…«. Najprej me je presenetila z novico o drugi mali, utripajoči pikici in jaz sem si v glavi, polni dvomov, poskušala predstavljati, kako v vsaki roki držim eno malo štručko… Potem pa: »Glejte, še eden je!«.

No, takrat mi je v mislih vse skupaj padlo iz rok…

A na srečo mi je narava dala še nekaj časa za razmislek. Med nosečnostjo sem se počasi privajala na misel, da v meni res rastejo tri mala bitja – trojčice, za katera bo treba poskrbeti. Čeprav so me zdravniki opozarjali na vse možne zaplete in sem njihova opozorila vsekakor jemala čisto resno, sem se enostavno odločila, da bo vse v redu. Pravzaprav sem se celo nosečnost kar dobro počutila. Le zadnji mesec sem že malo težko čakala, da spoznam te male trojčice, ki se premetavajo po moji notranjosti.

Trojčice

V začetku julija 2012 so nekega čisto navadnega četrtka zdravniki na svet spravili tri zdrave deklice. Ja, zdravniki. Jaz sem izbrala splošno narkozo in ves cirkus ob porodu prespala, pa čeprav bi lahko tudi za carski rez izbrala lokalno anestezijo. Zbudila sem se s sicer lepo zašito, a kar veliko luknjo v trebuhu in prvi dan preživela na intenzivni negi. Trojčice, rojene v 34. tednu, pa eno nadstropje nižje, na intenzivni negi za novorojenčke. Tam so jih le malo podrobneje opazovali, sicer pa so se, čeprav malo prezgodaj, rodile povsem zdrave.

Meto, Nežo in Ajdo sem spoznala naslednji dan. Kot vsaka novopečena mamica sem se takoj zaljubila… in to kar v tri hkrati. Bile so drobne, manjše od običajnih novorojenčkov, a imele so vse. Šest oči in ušes, tri noske in usteca, laske na glavi in kar 60 malih prstkov na rokicah in nogicah. Popolne. In zdrave, zato so nas po 8 dneh že odpustili iz porodnišnice in poslali domov.

Tako kot sem bila med nosečnostjo odločena, da bo vse v redu, smo tudi doma hitro ujeli ritem. Ali pa bolje rečeno kar vojaški režim hranjenja, previjanja, spanja, in kmalu tudi prvih sprehodov. S pomočjo atija in obeh babic res ni bilo težko, sploh ker so trojčice prve tedne veliko spale. Le obred hranjena s previjanjem je vedno trajal eno uro, preden so vse tri spet zadovoljno zadremale…

Ko ljudje izgubijo ves občutek za vljudnost in spoštovanje zasebnosti

Voziček, ki ni šel skozi nobena normalna vrata, je vzbujal nemalo pozornosti, in čeprav sem bila ponosna na svoje tri zakladke, so me znali mimoidoči včasih tudi spraviti na obrate. Nekateri so od samega šoka ob pogledu na našo »kočijo« zgubili ves občutek za vljudnost in spoštovanje zasebnosti, meni pa se tudi ni zdelo primerno popolnim neznancem razlagat o načinu oploditve (ja, naravno z nekaj pomoči hormonskih tabletk, a vas zanima še, v kakšnem položaju?!?), poteku poroda, dojenju in podobnih stvareh. Kljub temu, da so bile trojčice že od vsega začetka zelo pridne, so bili vmes seveda tudi malo bolj naporni dnevi. Po kakšnem ne najbolj posrečenem kosilu in pobiranju ostankov hrane med tremi malimi plazilci sem jih včasih že malo izmučena pobasala v voziček in jih odpeljala na zrak, predvsem zato, da bi si jaz malo prezračila glavo. Pa me je že za prvim ovinkom ustavila kakšna prijazna tetka in vzdihovala, kako so luštkane in pridne…

Mogoče se sliši neverjetno, a včasih sem dobila občutek, da je s trojčki celo lažje kot z enim otrokom.

Enostavno ni časa za kompliciranje, zato se navadiš, da včasih kakšen otrok nekaj minut dlje joče, preden pride na vrsto. A tudi otroci to hitro dojamejo in se sprijaznijo s situacijo. Nikoli ni bila samo ena v središču pozornosti, in vedno so imele na voljo tudi družbo vsaj dveh vrstnic. Skupaj so odkrivale skrite kotičke stanovanja (ja, tudi metlico za WC seveda), pa raziskovale okolico in naravo. Skupaj so se učile novih stvari in skupaj rasle… Kdaj so zrasle? Nimam pojma. Vem samo, da jih tamle v omari že čakajo tri čisto nove šolske torbe, ki si jih bodo čez nekaj mesecev oprtale na rame in odkorakale novim malim zmagam naproti. In da se eni od njih že maje prvi mlečni zobek. Pa da jih na kolesu že kar malo težko lovim. Da poznajo že vse črke in veliko številk, in že marsikaj obvladajo čisto same. Le stisnejo se še vedno zelo rade k meni in pred spanjem obvezno zahtevajo vsaka vsaj deset poljubčkov.

Večkrat slišim komentarje: »Ja, saj zdaj vam je pa že lažje, ko so tako velike, na začetku je bilo gotovo težko…«

Ne. Nič ni lažje, ker nikoli ni bilo težko. Kot pri vseh mamah so tudi zame prišli lažji in težji dnevi. A tako kot se ti življenje povsem spremeni, če dobiš enega otroka, se ti tudi pri treh. Kar naenkrat se znajdeš v povsem novi situaciji… In ker smo ljudje na srečo precej prilagodljiva bitja, smo se tudi pri nas doma na to novo situacijo hitro privadili. Če sem čisto iskrena, sem imela tudi precej sreče, ko so tem otrokom podelili pridnost, in s tem so me kar malo razvadile. Tiste malo bolj pestre dneve ima verjetno vsaka mama, ne glede na število otrok, a spomin na take dneve zbledi ob prvem naslednjem nasmehu… no, pravzaprav treh nasmehih, ki se tolikokrat narišejo na njihovih obrazih, s svojo neuničljivo energijo, bistroumnostjo in navihanostjo pa nasmehe vsak dan rišejo tudi na moj obraz.

 

Za Mega mamo je svojo zgodbo delila Lucija Franko, mamica prečudovitim trojčicam.

 

Če si slučajno tudi sama bodoča mamica trojčkov, pa ti lahko sporočam zelo veselo novico. Radenska podarja vsem bodočim staršem trojčkov voziček. Zato hitro skoči na www.trojcki.si in se prijavi. Pa veliko sreče želim vsem bodočim staršem.

 

 

Spremljajte me tudi na FB in IG profilu.