Njena dela so surova, a hkrati zelo iskrena in emotivna. Novozelandska fotografinja Niki Boon, katero že nekaj časa občudujem iz dna duše, je svojim otrokom odrekla vso tehnično navlako in tako otroštvo preživljajo povsem “unplugged”. Neonesnažene od televizije, interneta in pametnih naprav, bose tekajoče po nekaj arov velikem posestvu s kmetijo in vinogradom, Niki s fotoaparatom beleži njihov vsakdan.
Niki je nekdanja psihoterapevtka. Po rojstvu drugega od štirih otrok je bilo kolebanje med službo in družino prenaporno, zato sta se s partnerjem odločila za šolanja otrok doma. Brez formalne izobrazbe o fotografiji, a z veliko strasti, se je z nekaj tečaji naučila fotografirati in tako pričela z nečim, kar jo je v zelo kratkem povzdignilo med opaznejše dokumentarne fotografe zadnjega časa.
Zaradi alternativne vzgoje otrok, tj. šolanjem doma in odrekanjem tehnologije, jima marsikdo očita nazadnjaštva in puritanstva. A Niki ima jasno stališče:
“Otroci niso odrezani od civilizacije, nasprotno, na dnevni bazi so v stiku s skupnostjo. Res je, nimamo TVja. Risanke gledamo na prenosnem računalniku le ob rojstnih dnevih, tudi iPad je v hiši, a se otroci za to ne zmenijo. Ali me skrbi, da kaj zamujajo? Ne. Vsekakor bodo tehnologijo uporabljali ko odrastejo in ko se bodo njihove potrebe spremenile. A kot otroci, menim, je prvotnega pomena, da najprej spoznajo svet v katerem smo, ga doživijo z nogami na tleh, rokami na živalih in rastlinah ter iztegnjenimi jeziki, da začutijo dež, ki pada.”
Za zagotovitev čim boljše uporabniške izkušnje, spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem se strinjate z njihovo uporabo.
Kaj si misliš o tem?