Draga sina!
Danes nisem bila dobra mama. Jutro je prišlo čisto prehitro in noč je bila naporna. Vstala sem vsaj uro prezgodaj in, ko sem prišla v vajino sobo, sta bila že pripravljena na igro. Nisem se nasmejala, ampak ne zato, ker vaju ne bi ljubila, temveč zato, ker bi potrebovala še kakšno uro spanja.
Nato sta se želela igrati frizerja in po pomoti sta me grdo potegnila za lase. Nisem bila vesela, še zavpila sem, da me boli. Šele sedaj sem ugotovila, da nisem vpila na vaju, temveč na svet. Ampak vidva tega nista mogla vedeti, zato se vama opravičujem.
Želela sem na stranišče vidva, pa sta mi sledila. Zavpila sem, da želim samo minuto v miru. Vem, da tisti trenutek nisem bila dobra mama.
Žal mi je!
Žal mi je, da sem jokala, ker sta mi pojedla kosilo. Oprostita mi, ker sem vaju dala v kazen, ker nista pospravila igrač. In oprostita mi, da sem vaju zgolj poljubila, ko sem vaju dala spat. Lahko bi se bolj potrudila. Zato mi je zelo žal, ampak nujno sem potrebovala nekaj miru in tišine.
Spomnim se, ko je imela moja mama takšne dneve, ko je bila na robu nečesa groznega in otroci smo bili prepričani, da smo za to krivi mi. Želim, da vesta, da nikoli nista vidva. Nikoli.
Jutri, obljubim, bom boljša. Danes zvečer si bom privoščila kozarec vina, kakšno serijo na TV in dodatno uro spanja. In obljubim, da bom jutri boljša. Zaradi vaju. Zaradi mene.
Ampak vedeti morata tudi, da biti starš pomeni mnogo stvari. Ena izmed teh je, da ne morem biti več sebična in misliti samo nase. To me dela boljšo osebo, a je zelo naporno. Ko si utrujen, doma pa ni tako, kot bi moralo biti. Vem, da tega vama sedaj še ni potrebno razumeti. Niti ne zmoreta. Rada bi se le opravičila in povedala, da delam kar in kakor najboljše znam, četudi ni vedno videti tako.
In jutri bom ponovno poskusila. Poskusila ne kričat in biti bolj razumevajoča. Obljubim.
Rada vaju imam,
vajina mama.
Za zagotovitev čim boljše uporabniške izkušnje, spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem se strinjate z njihovo uporabo.
Kaj si misliš o tem?